[feed] pefprints@pef.uni-lj.si | [feed] Atom [feed] RSS 1.0 [feed] RSS 2.0 |
English
Logo            
  Logo Prijava | Registracija
 
 

Likovna umetnost med primarnim in sekundarnim diskurzom

Jurij Selan (2011) Likovna umetnost med primarnim in sekundarnim diskurzom. Doktorska disertacija.

[img]
Predogled
PDF
Download (15Mb)

    Povzetek

    K najbolj vpadljivim značilnostim postmoderne umetnosti spada po eni strani tendenca k razpuščanju tega, kar smo tradicionalno označevali z izrazoma »umetniška forma« in »izkušnja umetnosti«, po drugi strani pa neke vrste rivalstvo med umetniško ustvarjalnostjo in umetnostno interpretacijo (t. i. primarnim in sekundarnim diskurzom), ki ponekod privzema celo že oblike substitucije prve z drugo. Postmoderni človek namreč čuti neustavljivo potrebo po tem, da kot ustvarjalec in tudi kot gledalec med sebe in umetniško formo interpolira čim večje količine (sekundarnega) diskurza in eksplicitno intelektualizira tako kreativne kot recepcijske procese. Tak pristop k umetnosti, ki izkustvo umetnosti reducira na diskurz o umetnosti, v disertaciji imenujem socialno-konstrukcionističen pristop, saj definira umetniško delo izključno kot družbeni konstrukt oz. konsenz. Čeprav se morda zdi tak pogled na umetnost na prvi pogled povsem »logičen«, saj nikakor ni mogoče zanikati, da je umetnost družbeni pojav in da nanjo vplivajo »politični« tokovi v kulturi, pa ne ustreza realnosti našega izkušanja umetnosti. Lahko sicer razloži tisti tip umetnin, ki se zanaša izključno na diskurzivno determinacijo (kakršne so na primer postduchampovske konceptualne umetnine), vendar pa se mu večina umetniških del »upira«, saj ta stavijo na doživetje likovne forme, ki je v veliki meri neodvisno od družbenih konvencij in diskurza. Za umetniška dela, kot je na primer Michelangelov David, je namreč odločilno prav to, da jih doživljamo kot nekaj posebnega, ne glede na to, kako močno se diskurz okoli njih spremeni in neodvisno od tega, kakšno pomembnost jim pripisujejo različni strokovnjaki. Prav zato Davidu s spremembo diskurza ne moremo odvzeti statusa pomembnosti, saj izkušnja tega ne bo potrdila, medtem ko lahko s spremembo diskurza precej pretresemo umetniški status Duchampove Fontane. V disertaciji predstavljena raziskava tako išče izhodiščno motivacijo prav v ugotovitvi, da se je sekundarni diskurz v zahodni umetnosti uveljavil predvsem kot nekaj, kar določa, kaj neka umetnina pomeni, kaj dosti pa ne da na to, kako je umetnina nastala in kakšna psihosomatska doživljanja vzbuja v subjektu, čeprav primarni diskurz kaže ravno to — kako umetnina je in kako aktivira našo psihosomatiko. To izhodišče me je zato opozorilo na nujnost poglobljene likovnoteoretske obravnave razmerja med umetniško ustvarjalno (oblikotvorno) prakso in umetnostno po-ustvarjalno (hermenevtično) izkušnjo (primarnim in sekundarnim diskurzom), kar se razkriva kot hermenevtični problem razumevanja likovnih del. Disertacija sledi tezi, da je potrebno danes hermenevtične alternative razvijati v usmeritvi v t. i. »prednost objekta«, to je v doživljajsko vrednost likovnega dela ter v specifične zakonitosti likovne oblikotvorne prakse. To spoznanje jo naposled vodi tudi v metodološko problematiko k utemeljitvi hermenevtičnega postopka, ki bi predlagano hermenevtično alternativo operacionaliziral, kar predstavlja tudi raziskovalni cilj disertacije. Tako hermenevtiko, ki primarno riše namesto piše, najprej pokaže in nato pove, imenujem deiktična hermenevtika. Ker se hermenevtično stanje kot posebno problematično razkriva na področju izobraževanja, skušam predlagano hermenevtično alternativo v odnosu do izobraževalne tematike preoblikovati v posebno metodo inter-aktivne likovne interpretacije in jo tudi pedagoško-didaktično verificirati. Sklopi poglavij si v disertaciji zato sledijo na naslednji način: v prvem delu vpeljem v problematiko disertacije ob pomoči nečesa, čemur pravim hipotetična umetnost. Hipotetična umetnost me opozori na širše pogoje eksistence človeka v zahodni kulturi, ki jih nato v perspektivi dveh kulturnih tipov, kulture pomena in kulture prezence obravnavam v drugem delu. V tretjem delu nato naslovim specifično situacijo odnosa med primarnim in sekundarnim diskurzom v likovni umetnosti in analiziram hermenevtično stanje, ki danes prevladuje. V četrtem delu poskušam nato poiskati temelje za hermenevtične alternative, ki jih iščem v usmeritvi v likovno naravo umetniškega dela in njegov primarni diskurz. Pri tem posebno pozornost namenim fenomenu likovnega jezika in specifični semiotični naravi likovnih artefaktov, v odnosu do česar oblikujem metodo deiktične hermenevtike. V zadnjem delu pa v navezavi na izobraževalne konsekvence, ki so se mi na osnovi hermenevtičnih spoznanj razkrile, predlagano hermenevtično metodologijo še preoblikujem v metodo inter-aktivne likovne interpretacije in jo pedagoško-didaktično verificiram.

    Tip vnosa: Delo ali doktorska disertacija (Doktorska disertacija)
    Ključne besede: diskurz, primarni diskurz, sekundarni diskurz, artefakt, model, forma, likovna teorija, likovno, vizualno, likovna umetnost, hipotetična umetnost, hermenevtika, interpretacija, metoda, deixis, prezenca, kultura pomena, kultura prezence
    Število strani: 452
    Jezik vsebine: Slovenščina
    Mentor / Somentorji:
    Mentor / SomentorjiIDFunkcija
    red. prof. dr. Jožef MuhovičMentor
    Povezava na COBISS: http://www.cobiss.si/scripts/cobiss?command=search&base=50126&select=(ID=2816110)
    Ustanova: Univerza v Ljubljani
    Fakulteta: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
    ID vnosa: 588
    Datum vnosa: 26 Jan 2012 14:59
    Zadnja sprememba: 27 Jan 2012 11:48
    URI: http://pefprints.pef.uni-lj.si/id/eprint/588

    Akcije (potrebna je prijava)

    Pregled vnosa