Odraščanje v izvendružinski vzgoji kot dejavnik brezdomstva

Ina Kreft Toman (2016) Odraščanje v izvendružinski vzgoji kot dejavnik brezdomstva. Magistrsko delo.

PDF Download (1180Kb)

Povzetek

Raziskave kažejo, da je med brezdomnimi neproporcionalno visok delež tistih, ki so del odraščanja preživeli v izvendružinski vzgoji. Zato je seveda potrebno, da se vprašamo, kako sta pojava povezana med seboj. V teoretičnem delu so predstavljeni tako oba pojma, kot tudi izsledki raziskav, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem. Otroci in mladostniki v izvendružinsko vzgojo prihajajo tudi zaradi neprimernih razmer za rast in razvoj v matični družini, obenem pa se jih večina po zaključenem bivanj vrača v družine. Širša družbena slika nam kaže, da je osamosvojitev težka za vse mlade, saj je najemni fond nizek, služb je premalo za vse in vse več mladih ostaja pri starših do poznih dvajsetih let. Mladi iz izvendružinske vzgoje pa se osamosvajajo bistveno prej, ponavadi že okrog polnoletnosti. Raziskave kažejo, da so kot odrasli manj zdravi, imajo več težav na duševnem področju in so bolj pogosto brezdomni in prejemniki socialne pomoči kot vrstniki. Obstoječi programi ne odgovarjajo na potrebe te ranljive skupine mladostnikov na prehodu iz izvendružinske vzgoje v samostojnost. Poodpustni programi so oblikovani od institucije do institucije po svoje in slonijo na dobri volji posameznikov. Ne obstaja skupen sistematičen, finančno in materialno podprt program na državni ravni. Skozi intervjuje oseb, ki so imele tako izkušnjo odraščanja v izvendružinski oskrbi kot tudi brezdomstva, se sliši osem različnih zgodb. Obenem pa se te zgodbe spletejo v eno samo pripoved o področju med dvema oblikama izključenosti: izvendružinsko oskrbo, ko vrstniki živijo doma in brezdomnostjo, ko nimajo doma.

Akcije (potrebna je prijava)