[feed] pefprints@pef.uni-lj.si | [feed] Atom [feed] RSS 1.0 [feed] RSS 2.0 |
English
Logo            
  Logo Prijava | Registracija
 
 

Poučevanje naglušnih otrok v prvi triadi in v četrtem ter petem razredu osnovne šole

Nuša Otorepec (2013) Poučevanje naglušnih otrok v prvi triadi in v četrtem ter petem razredu osnovne šole. Diplomsko delo.

[img]
Predogled
PDF
Download (828Kb)

    Povzetek

    V skupino otrok s posebnimi potrebami, poleg številnih drugih, spadajo tudi gluhi in naglušni otroci, sama pa sem se v diplomskem delu osredotočila zgolj na naglušne otroke. Izpostavila sem več problemov, vsi pa se nanašajo na poučevanje naglušnih učencev, ki so vključeni v program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo. Naglušne učence namreč vsi dojemajo kot slišeče, saj slišijo nekatere glasove, vendar pa imajo določene posebnosti v razvoju, na katere moramo biti pozorni. Naglušni otroci imajo namreč težave z oddaljenimi glasovi. Slišeči otroci se takoj, ko začnejo govoriti, opirajo na besedni zaklad in se na tej osnovi sporazumevajo s svojo okolico, naglušni pa teh možnosti žal nimajo. Imajo pa željo in potrebo po sporazumevanju. Primanjkuje jim besed, odnosno pa so le-te zelo okrnjene in slabo razumljive. Velikokrat so neuspešni v sporazumevanju, kar vodi v odklanjanje komunikacije. Slišeči se naučijo združevati govorico z njenim smislom, naglušni pa se morajo naučiti združevati govorico, kretnje telesa in izraz na obrazu. Zato velikokrat tudi ne dojamejo bistva povedanega (Omerza, 1964). Naglušni učenci se mnogo iger ne morejo udeležiti le zaradi svojega pomanjkljivega sluha. Pri tistih igrah, kjer bi sicer lahko sodelovali, pa ne dojamejo bistva. Zato je povsem naravno, da se takšni otroci raje umaknejo iz igre in ostanejo opazovalci. Prav zaradi svojih posebnosti zato naglušni učenci v procesu šolanja potrebujejo določene prilagoditve − tako na splošno pri poučevanju kot tudi pri posameznih šolskih predmetih. Te prilagoditve so izvedljive in niso pomembne le za naglušne, ampak prav za vse učence. Menim, da je tudi to eden glavnih problemov mojega diplomskega dela. Obstaja več vrst prilagoditev, ki jih moramo upoštevati, in sicer: prilagoditve v prostoru, organizaciji, komunikaciji in pri posameznih predmetih. S pomočjo anketnega vprašalnika in polstrukturiranega intervjuja sem dobila vpogled v najpogostejše metode oziroma prilagoditve, ki jih uporabljajo učitelji pri poučevanju naglušnih učencev, ki so vključeni v program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo. Spoznala sem stališča učiteljev do poučevanja naglušnih otrok. Učitelji po večini podpirajo vključevanje naglušnih otrok v redne osnovne šole, vendar se čutijo premalo usposobljene za kvalitetno poučevanje teh otrok. Dobila sem tudi odgovore na vprašanja, povezana z izkušnjami in ravnanji učiteljev razrednega pouka pri poučevanju naglušnih otrok. Anketiranke menijo, da pri poučevanju nimajo dovolj podpore s strani zunanjih institucij. Po njihovem mnenju je tej problematiki potrebno posvetiti več časa in pozornosti. Ugotovila sem, da anketiranke poznajo osnovne posebnosti/značilnosti naglušnih otrok in nekatere osnovne prilagoditve učnega procesa za naglušne otroke. Poznajo tudi načine komunikacije z naglušnimi učenci. Rezultati so pokazali, da je več kot polovica anketirank mnenja, da se z naglušnim učencem dobro razumejo. Večina anketirank je mnenja, da naglušnega učenca ne more kvalitetno poučevati, razlog za takšno splošno mnenje pa je lahko v tem, da so vse anketiranke mnenja, da nimajo dovolj didaktičnih in tehničnih pripomočkov, ki bi jim omogočalo nemoteno poučevanje naglušnih otrok. Pri poučevanju naglušnih otrok pa so zelo pomembni tudi slušni in tehnični pripomočki, ki so na voljo. Večina otrok z okvaro sluha uporablja slušni aparat, to so pokazali tudi rezultati anketnega vprašalnika. »Slušni aparat je elektroakustični aparat, ki pomaga premagovati okvare sluha. Poleg ojačanja slušni aparat zvok tudi filtrira in nudi uporabniku različne frekvenčne razpone odvisno od tega, na katerih področjih ima ostanke sluha.« (Hernja in drugi 2010, str. 36) V prostorih, kjer je večji odboj zvoka, in tam, kjer je veliko hrupa, torej tudi v učilnicah, je nujno ustvariti pogoje za boljše poslušanje. Obstaja več načinov, kako lahko te pogoje tudi ustvarimo. Sistem ozvočenja, kjer učitelj govori v mikrofon, učenci pa zvok slišijo preko zvočnikov, ki so razporejeni po učilnici, je anketirankam znan, vendar ga po večini ne uporabljajo. V veliki meri pa uporabljajo frekvenčno modulirane radijske sisteme (FM-sisteme). Ti so lahko individualni ali pa skupinski. »Skupinski sistem je primeren za učilnice ali dvorane, kjer se na en oddajnik priključi več sprejemnikov. Individualni sistem sestavljata oddajnik ter sprejemnik. Na oddajnik je najpogosteje priključen mikrofon, ki ga ima učitelj. Sprejemnik nosi učenec in ima nanj priključena slušna aparata ali polžev vsadek.« (Hernja in drugi 2010, str. 43) Obstajata pa še dva načina, s katerimi lahko ustvarimo pogoje za boljše poslušanje, in sicer infrardeči sistem (IR-sistem) in indukcijska zanka. S pomočjo anketnih vprašalnikov sem dobila tudi nekaj predlogov za izboljšanje obstoječega stanja. Ugotavljam, da je potrebno poučevanju naglušnih učencev v rednih osnovnih šolah posvetiti večjo pozornost, kot je v praksi sedaj, ter predvsem bolj usposobiti in motivirati tako študente kot tudi učitelje razrednega pouka, ki se v praksi srečujejo z naglušnimi učenci. Predlagam, da pri načrtovanju učnih dejavnosti za naglušnega učenca učitelju pomaga čim več strokovnjakov (specialni in rehabilitacijski pedagog, socialni pedagog …) ter da si učitelji, ki že imajo izkušnje s tovrstnim poučevanjem, izmenjajo primere dobre prakse in med seboj pomagajo. Učiteljem bi že v naprej prilagojeni didaktični pripomočki za naglušne učence in bolj opremljene učilnice s sodobnimi tehničnimi pripomočki zelo olajšali delo. Glede na to, da se vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne šole zadnje čase daje večji poudarek, je pomembno, da se poglobljeno izobraževanje in motiviranje kadra, ki bo nekoč poučeval otroke s posebnimi potrebami, začne že na pedagoških fakultetah.

    Tip vnosa: Delo ali doktorska disertacija (Diplomsko delo)
    Ključne besede: naglušni učenci, poučevanje, vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne oblike šolanja, prilagoditve za naglušne učence
    Število strani: 72
    Jezik vsebine: Slovenščina
    Mentor / Somentorji:
    Mentor / SomentorjiIDFunkcija
    doc. dr. Mojca Lipec StoparMentor
    Povezava na COBISS: http://www.cobiss.si/scripts/cobiss?command=search&base=50126&select=(ID=9928009)
    Ustanova: Univerza v Ljubljani
    Fakulteta: Pedagoška fakulteta
    ID vnosa: 2002
    Datum vnosa: 21 Jan 2014 13:40
    Zadnja sprememba: 21 Jan 2014 13:40
    URI: http://pefprints.pef.uni-lj.si/id/eprint/2002

    Akcije (potrebna je prijava)

    Pregled vnosa